Pripravil: Marko Moškotevc
Najbolj krvava vojna v zgodovini se je začela 1. septembra 1939 z nemškim napadom na Poljsko. Vojna se je nato razširila po Evropi in, čeprav sta se temu sprva upirali, vase potegnila še Francijo in Veliko Britanijo. Nemčija je leta 1940 napadla Dansko in Norveško, maja pa države Beneluksa in Francijo. Aprila 1941 je nemška vojska hkrati napadla Kraljevino Jugoslavijo in Grčijo.
Nemški voditelj Adolf Hitler je z voditeljem Sovjetske zveze Josipom Stalinom 23. avgusta 1939 sklenil Pakt o nenapadanju, ki ga je prelomil 22. junija 1941 z napadom na Sovjetsko zvezo. Pozimi leta 1941 so bili Nemci pred Moskvo, a so jih Rusi, ki so stopili na stran zaveznikov, premagali in jih potisnili 200 km na zahod.
Z japonskim napadom na Pearl Harbor decembra 1941 je vojna postala svetovna. Nekaj dni po napadu sta se v vojni znašla skoraj celotna Vzhodna Azija in Tihi ocean.
Napredovanje Nemčije in njenih zaveznic – predvsem Italije in Japonske, med katerim so nacisti izvedli še genocid nad Judi pa tudi Romi in Slovani, se je ustavilo med letoma 1942 in 1943. Preobrat v vojni sta pomenila poraz Nemcev v bitki za Stalingrad in kapitulacija Italije 9. septembra 1943.
Z izkrcanjem zaveznikov v Normandiji 6. junija 1944 se je začelo dokončno osvobajanje Evrope. Konec leta 1944 in v začetku leta 1945 se je nemška vojska umaknila z vseh bojišč. Obroč okoli Nemčije se je čedalje bolj ožil. Aprila 1945 se je začela zadnja velika bitka – bitka za Berlin. Obkoljeni Hitler je z nekaterimi najtesnejšimi sodelavci v obleganem Berlinu 30. aprila 1945 storil samomor.
Z njegovo smrtjo so bile pokopane tudi utvare mnogih o vladavini nadrase, ki naj bi si podredila Evropo in širila nemški življenjski prostor. Berlin je padel 2. maja, nemške enote pa so se brezpogojno predale 7. maja. Splošno kapitulacijo v štabu ameriškega generala Dwighta Eisenhowerja v francoskem Reimsu je podpisal nemški general Alfred Jodl.
Na zahtevo Sovjetske zveze so kapitulacijo 8. maja podpisali še v sovjetskem vrhovnem poveljstvu v Karlshorstu pri Berlinu. Britanci s premierjem Winstonom Churchillom so za uradni konec vojne v Evropi označili 7. maj, Američani so predlagali 8. maj, Rusi pa so izbrali 9. maj.
Britanski premier Churchill je 8. maja po radiu razglasil kapitulacijo nemških sil. “Danes bomo morda mislili predvsem nase. Jutri bomo izkazali posebno spoštovanje našim ruskim tovarišem, katerih junaštvo na bojišču je bilo eden največjih prispevkov k zmagi,” je dejal med drugim in dodal: “Lahko si dovolimo kratek čas veselja, a ne pozabimo niti za trenutek napora in truda, ki je še pred nami.” Na drugi strani Atlantika je nov predsednik ZDA Harry Truman že zjutraj nagovoril Američane: “General Eisenhower me je obvestil, da so se nemške sile brezpogojno vdale. Zastave svobode vihrajo po vsej Evropi. Za to zmago se zahvaljujemo previdnosti, ki nas je varovala v temnih dneh težav.”
Natančnega števila vseh žrtev 2. svetovne vojne ni, po splošni oceni pa je umrlo okoli 60 milijonov ljudi; približno 20 milijonov vojakov in 40 milijonov civilistov. Največji krvni davek vojne je plačala Sovjetska zveza.
Na ozemlju današnje Slovenije je med 2. svetovno vojno živelo okoli 1,5 milijona prebivalcev. Med vojno in neposredno po njej je umrlo 97.500 ljudi, kar je 6,5 odstotka prebivalstva. O veliki razsežnosti vojne priča tudi več kot 23.000 civilnih žrtev.
9. maja 1945 je v Topolšici pri Šoštanju nemški generalpolkovnik Alexander Löhr, vrhovni poveljnik nemške vojske za jugovzhodno Evropo podpisal brezpogojno kapitulacijo svojih enot. Z vdajo zadnjega okupatorja slovenskega ozemlja je za Slovence in druge jugoslovanske narode končno prišla težko pričakovana svoboda. Posameznim zaključnim bojem navkljub so se ljudje od blizu in daleč že začeli spontano zbirati na glavnem trgu v Šoštanju, da bi s pesmijo in cvetjem pozdravili partizanske borce in prihajajočo svobodo.
