Pripravil: Marko Moškotevc
Reformacija je ime gibanja iz 16. stoletja, ki je bilo po svojem bistvu tako versko kot tudi politično in kulturno. Glavni cilj gibanja je bila preureditev takrat izredno vplivne Katoliške cerkve. Glavni začetnik gibanja je bil nemški katoliški duhovnik in avguštinski menih Martin Luther. Najpomembnejši dogodek, povezan z reformacijo v Evropi, je Luthrovih 95 tez o Rimskokatoliški cerkvi.
Martin Luther je svoj pogled na Katoliško cerkev in zmote, ki jih počnejo, strnil v več tez ki so hkrati ideje o prenovi. Teze je poslal svojim redovnim kolegom. Eden izmed njih je teze poslal tudi v Vatikan, kjer so menili, da je 95 tez spornih in da so napad na Cerkev.
Luthrove kritične teze so se nanašale predvsem na zastrašujočo moč odpustkov, ki so jih v tistih časih prodajali duhovniki. Luthra je hudo zmotilo, da je bil denar od odpustkov namenjen gradnji bazilike sv. Petra v Rimu.
Obenem ga je jezilo, da si je Cerkev v tistih časih delila sodno oblast; namesto, da bi obtoženi šel v zapor ali prejel drugačno obliko kazni, si je lahko kupil odpustek in s tem postal duševno in pravno svoboden. Torej: bolj bogat kot si bil v Luthrovih časih, večkrat si lahko kršil zakone.
Luther je zahteval reformo organizacije Katoliške cerkve. Med njegovimi najpomembnejšimi zahtevami so bile naslednje:
- Cerkev ne sme biti bogata, niti pohlepna, temveč preprosta, prav tako tudi bogoslužje.
- Čaščenje svetnikov in relikvij ni nujno.
- Cerkev se ne sme postavljati nad državo.
- Vsak vernik naj sam bere Sveto pismo v svojem maternem jeziku.
Ne le, da ga je Cerkev zavrnila, temveč je papež Leon X. Luthra izobčil iz Cerkve, takoj zatem ga je izobčil še nemški cesar. Zaradi njegove zahteve po reformaciji je prišlo do velikega razkola v Cerkvi, Luther pa je oblikoval novo cerkveno organizacijo: luteransko Cerkev, ki je bolj osredotočena na vero samo oz. na Sveto pismo, v praksi pa je manj obvezujoča.
Reformacija se je kmalu razširila po vsej Evropi. Najprej je na severu Evrope prevladoval protestantizem, na jugu pa se je ohranila nadvlada Katoliške cerkve. Kasneje so po drugih evropskih deželah širili protestantske ideje Jean Calvin in Huldreich Zwingli v Švici ter hugenoti v Franciji. Angleški kralj Henrik VIII. pa je gibanje izkoristil za lastne ambicije in ustanovil samostojno anglikansko cerkev.
Vse oblike protestantizma so naletele na močan odpor, ki mu pravimo protireformacija.
Kritike Katoliške cerkve so še starejši zgodovinski pojav; že angleški teolog John Wycliffe, ki je živel v 14. stoletju, in češki pridigar Jan Hus, ki je živel v 15. stoletju, sta odločno nastopila proti pohlepu in prekomernemu bogatenju Katoliške cerkve ter se zavzemala za idejo, da je edini resnični vir vere Sveto pismo samo, zato ga morajo duhovniki razlagati v vseh jezikih.
Johna Wycliffa, ki je Sveto pismo prevedel v angleščino, je cerkev izobčila, usoda Jana Husa, ki je bil med drugim tudi najverjetnejši avtor češkega pravopisa, je bila še hujša: razglasili so ga za krivoverca, nato pa zaradi njegovega prepričanja sežgali na grmadi.
V obdobju reformacije, torej v 16. stoletju, smo zaradi splošne zahteve po prevodu knjig (še posebej Svetega pisma) doživeli razvoj književnosti tudi v manj razširjenih jezikih. Tako so se pojavile tudi prve slovenske knjige: leta 1550 je vsem Slovencem dobro znan protestantski pisec Primož Trubar izdal prvi slovenski knjigi, Abecednik in Katekizem, kmalu zatem sta izšli tudi Bohoričeva slovnica Zimske urice in Kreljeva Otročja Biblija. Sveto pismo, ki so ga povsod po Evropi zagnano prevajali v mnoge manj razširjene jezike, je za nas prevedel Jurij Dalmatin.
Praznik ob dnevu reformacije, ki je pri nas tudi dela prost dan, praznujemo že od leta 1992. Za nas je ta dan še posebej pomemben, saj se je prva narodna zavest Slovencev oblikovala ravno v času reformacije, s slovenskimi protestanti pa smo postali ljudstvo z lastno kulturo, z lastnimi knjigami ter predvsem prebivalci z imenom: Slovenci.
